Temeljne vsebine študijskega programa so s področja hrane in prehrane. Obravnavane so predvsem z vidika pomena hrane in prehrane za ohranjanje in izboljševanje zdravja, za preprečevanje bolezni in škodljivih vplivov na zdravje ter za hitrejše okrevanje bolnikov. Največji delež podpornih vsebin študijskega programa je s področja medicine, pomemben pa je tudi delež podpornih vsebin s področja naravoslovja, vendar so tudi ta namenjena izključno razumevanju zdravja in bolezni.

Struktura programa po vrsti učnih enot in deležu enot v celotnem programu.

* Med obvezne predmete je všteta tudi zaključna projektna naloga z javno predstavitvijo.

Obseg praktičnega usposabljanja v delovnem okolju je 30 ECTS, kar v celotnem programu predstavlja delež 16,7 % in poteka pod stalnim nadzorom kliničnih in delovnih mentorjev.

Oblike preverjanja in ocenjevanja znanja so predvsem naslednje: pisni izpit, ustni izpit, kolokvij, seminarske naloge, aktivno sodelovanje pri predavanjih in seminarskih vajah, poročilo o praktičnem usposabljanju, zaključna naloga.

Temeljni cilji programa so izobraževanje in usposabljanje diplomantov za:

• poglobljeno teoretično in metodološko znanje na področju prehrane in dietetike; ugotavljanje potreb po prehranski obravnavi in svetovanju ciljnim skupinam populacije,
• ugotavljanje potreb po prehranski obravnavi in svetovanju ciljnim skupinam populacije, postavljanje epidemiolođkih kazalcev, načrtovanje prehranskega presejanja, izvajanja in evalvacija prehranskega svetovanja za ogroženo ciljno popualacijo; 
• načrtovanje, izvajanje in koordinacija promocijskih aktivnosti  s področij zdrave in uravnotežeen prehrane v ožji in širši skupnosti; 
• organizacija in vodenje prehranskih obratov;
• sposobnost kritičnega razmišljanja in analitičnega reševanja problemov;
• sposobnost ravnanja v skladu s pravnimi in etičnimi normativi stroke;
• sposobnost samostojnega spremljanja razvoja stroke; 
• komuniciranje z bolnimi in njegovimi svojci, z zdravimi v družbeni skupnosti in s sodelavci v širšem delovnem okolju.      

Splošne kompetece, ki se pridobijo s programom:

• sposobnost uporabe znanja v praksi;
• sposobnost analize, sinteze in predvidevanja rešitev ter posledic;
• sposobnost samoocenjevanja učinkovitosti in uspešnosti izbranih metod in postopkov;
• sposobnost svetovanja in izobraževanja posameznikov in ciljnih populacijskih skupin;
• sposobnost psihološke analize vzrokov načina in oblike prehranjevanja pri posameznikih in ciljnih populacijskih skupinah in izbire najprimernejših orodij za spremembo življenjskega sloga;
• avtonomnost v strokovnem delu;
• sposobnost kooperativnega dela v skupini;
• obvladovanje komunikacijskih sposobnosti in spretnosti;
• obvladovanje osnovnih raziskovalnih metod, postopkov in procesov ter razvoj kritične in samokritične presoje;
• etična refleksija in zavezanost profesionalni etiki. 

Predmetnospecifične kompetece, ki se pridobijo s programom:

• poznavanje baznih vsebin s področij kemije, fizike, biologije, nutrigenomike, mikrobiologije, medicine, imunologije, farmacije, psihologije in sociologije, ki so pomembna za razumevanje področja fiziologije in patofiziologije prehrane in načina prehranjevanja posameznika in populacije ter dietoterapije;
• poznavanje kakovosti živil, tehnologij pridelave in predelave živil, mikrobiologije živil, varnosti živil in zakonodaje teh področij;
• poznavanje postopkov prehranske obravnave bolnikov, ob upoštevanju anamnez, laboratorijskih analiz in biokemičnih testov ter določanje ustrezne prehranske podpore in oskrbe bolnikov;
• poznavanje epidemiologije načina prehranjevanja in stanja prehranjenosti ter določanja zdravstvenih in promocijskih aktivnosti povezanih z zdravo hrano in zdravim načinom prehranjevanja za ciljne skupine prebivalstva;
• poznavanje tehnik organizacije in vodenja obratov za pripravo in distribucijo hrane, tehnologij priprave ustreznih jedi, sestavljanje primernih menijev in jedilnikov za ciljno populacijo;
• sposobnost učinkovitega promoviranja zdravstvene ter okoljske vzgoje;
• ​poznavanje, razumevanje in praktična uporaba ved s področij družboslovja in naravoslovja;
• poznavanje osnov zdravstveno-ekološkega managementa ter ekonomike in kakovosti v zdravstvu;
• ​poznavanje in uporaba informacijsko–komunikacijskih tehnologij in informacijskih sistemov;
• koherentno obvladovanje temeljnega znanja, sposobnost povezovanja znanja z različnih področij in aplikacije;
• razvoj veščin in spretnosti v uporabi znanja na posameznem strokovnem področju;
• ​sposobnost za reševanje konkretnih strokovnih problemov z uporabo znanstvenih metod in postopkov;
• razumevanje in uporaba kritične analize in razvoja teorij ter njihova uporaba v reševanju konkretnih strokovnih vprašanj;