Ob svetovnem dnevu zdravja: Zdravje kot pot

7. aprila obeležujemo SVETOVNI DAN ZDRAVJA. 

ZDRAVJE KOT POT

Avtor: doc. dr. Milan Hosta (UP FVZ)

Gibanje je znanstveno in filozofsko zahtevna kategorija, ki prežema pravzaprav vse; dobesedno vse. Gibanje kot tok misli, gibanje kot premikanje v času in prostoru, gibanje kot miselna obravnava problema z vsaj dveh vidikov, gibanje kot kvantitativna ali kvalitativna sprememba stvari, gibanje kot (r)evolucija, gibanje kot odnos itd. Skratka, če izostrimo naš pogled, se vse giblje. Še najmanjši delec, ki s prostim očesom velja za ne-živo in ne-gibno stvar, s pomočjo nano-tehnologije lahko postane neukrotljivo in neulovljivo spreten. Če se zdi neka stvar ne-gibna, je treba samo spremeniti točko pogleda.

Gibanje je princip, ki prežema vse bivajoče. Gibanje je samoumevno, je temeljni vzorec vsega bivajočega. Kjer ni gibanja, tam je nič.

Novorojenček takoj, ko priveka na svet, izkaže pripadnost temeljnemu principu gibanja. Še bolj očitno to storimo odrasli z zdravnikom na čelu, ko otrokovo zdravje (normalnost) ocenimo po gibalnih refleksih. Tudi nadaljnji razvoj otroka najprej ocenjujemo po gibalnih spretnostih, ki jih osvaja (obrača glavo k zvoku, se plazi, kravice pase, hodi itd.). Sploh pa že na začetku opazimo, da otrok pozornost obrača k stvarem, ki se premikajo. Razvoj zavesti o sebi, o svojem položaju v prostoru in kasneje tudi času, otrok razvije skozi gibanje. Taktilno-kinestetične dejavnosti – sesanje, seganje z roko proti stvarem, stiskanje v pest, brcanje itd. – so vir zavesti o telesnosti. »Jaz se premikam« je zavest, ki je pred »jaz lahko«. Občutek telesne moči in lastne identitete nasploh je rezultat telesnega gibanja.

Ta izvorna in prirojena kinetična spontanost, dobesedno se odkrivamo v gibanju, kot pravi Sheets-Johnstone, je naša začetna točka življenjske poti in iskanja smisla le-te.

Skozi gibanje se srečamo s prvimi principi vzroka in posledice, z zakonom težnosti, z naporom in nešteto drugimi spoznavno-bistvenimi pojavi. Taktilno-kinestetični občutek je torej primarni vir spoznavanja samega sebe, sebe v odnosu do drugih in sveta kot življenjskega prostora. Poudariti velja, da je življenjski ali kakršenkoli drug prostor pravzaprav ustvarjen šele z gibanjem. Plazenje, plezanje, hoja in tek kot osnovna motorika omogočajo otroku, da spoznava predmete z večih strani. Tako se spozna z ‘okoliščinami’, različnimi vidiki, različnimi pristopi itd.

Gibanje kot primarna spoznavna metoda omogoči prvi »jaz lahko«. Otroka prevzame spoznavni izziv, radovednost, ki ni nič drugega kot naravni vzgib razvoja zavesti. »Jaz lahko« s svojim telesom (oz. deli telesa) naredim to in ono. »Jaz lahko« postane igra s telesom – bolj točno – igra z gibanjem in s tem igra ljuboživosti. In tako otrok prične zavestno odkrivati svoje potenciale, ki se z razvojem zavesti o telesu vse bolj premikajo k odkrivanju miselnih potencialov (govor, risanje, pisanje, računanje, itd.), ki jim ni videti konca.

Neizogibnost in nujnost telesnega gibanja se ohranja na različne načine. Pri tem ima šport določene značilnosti, ki zagotavljajo učinkovito sredstvo zadovoljevanja potrebe po gibanju, ki nosi še dodano vrednost v preobleki igre. Zadovoljevanje katerekoli naravne potrebe (pri tem razlikujemo med naravnimi in kulturnimi potrebami) je oz. naj bi bil užitek. Če nam sodobni življenjski slog ustvarja manko telesnega gibanja, se nam to vrača kot naravna potreba, ki jo moramo zadovoljiti, v kolikor ne želimo zapasti v »patološko«. Oblika zadovoljitve te potrebe pa je poljubna (vrtičkanje, planinarjenje, pešačenje ali kolesarjenje na delovno mesto, joga, gospodinjska in druga hišna dela itd.) in mednje sodi tudi šport.

Zdravje pa lahko razumemo kot dinamično ravnovesje, ki je spremljevalni učinek lastne volje in navdiha, okoljske spremenljivosti in dedne determiniranosti ter nagnjenosti telesa k pasivnosti. Zdravje je torej vse prej kot stanje. Zdravje ni cilj, zdravje je pot, če parafraziramo Zaplotnika. To je srž problema; zdravja nikoli nimamo, zdravje ima nas, gre mimo nas, ali pa nas oplazi. Zato se nam zdi prispodoba zdravja kot poti primerna za razumevanje problematike; saj pot vedno obstaja, najsi hodimo po njej, po robu ali drugje.

Torej, če ostanemo zvesti uvodni umestitvi zdravja kot poti, potem prav širina poti priča o območju dobre odpornosti na stres. Vsaka pot, ne glede na širino, ima svojo sredino in vse dokler smo na tej poti, ne glede na odmik od sredine, smo na poti zdravja. Hoja po poti zdravja je pravzaprav hoja po sredini med boleznijo na eni in boleznijo na drugi strani; med pomanjkanjem in pretiravanjem, bi rekel Aristotel. Bolezen zato postane orientacijska točka; meja, kjer se pot zdravja prevesi v pot bolezni. Seveda pa ne smemo bolezen poenostaviti in jo negativistično razumeti kot manko zdravja, temveč jo v širšem razumevanju lahko umestimo kot sopotje ali obvozi zaradi dela na cesti, kateremu sem in tja ne moremo ubežati. Tako bolezen pravzaprav postane sopotnica zdravju, saj, kdor ni okusil bolezni ne ve, kaj je zdravje.

Ker je gibanje naravna nujnost in biološka potreba in telesnost edini način obstajanja ter zato vrednota sama po sebi, pri čemer način sodobnega življenja ne zadovolji biološkemu imperativu po gibanju (ohranjanju telesnosti), ki ga očitno vse prevečkrat zaradi potrošniškega hrupa preslišimo, potem je nujno, da tisto, kar bi se moralo zadovoljevati avtomatično (s fizičnim delom, aktivnim transportom, skozi igro, z načinom bivanja itd.), pa temu ni tako, zadovoljimo na drugačen način, načrtovano: z igro, gibanjem, telovadbo, hojo, kolesarjenjem in športom.

Dostopnost