OB SVETOVNEM DNEVU TUBERKULOZE / 24. marec
24. marca obeležujemo SVETOVNI DAN TUBERKULOZE

Prelomnica v razumevanju in zdravljenju tuberkuloze je bila 24. marca 1882, ko je nemški zdravnik in mikrobiolog dr. Robert Koch objavil odkritje – pod mikroskopom je opazoval bakterijo tuberkuloze.

Tuberkuloza: Pogosta, a premalo razpravljana nalezljiva bolezen

Čeprav se v razvitem svetu morda zdi, da je tuberkuloza zgodovinska bolezen, pa je dejansko še vedno pomemben globalni problem javnega zdravja. Kljub napredku v medicinski znanosti in razvoju zdravil je tuberkuloza še vedno ena najpogostejših nalezljivih bolezni na svetu. Tuberkuloza (jetika, bela kuga) je okužba z bacilom bakterijo Mycobacterium tuberculosis, ki najpogosteje prizadene pljuča (pljučna tuberkuloza). Tuberkuloza lahko prizadene tudi centralni živčni sistem (meningitis), limfatični sistem, obtočila (miliarna tuberkuloza), urogenitalni sistem, kosti in sklepe. Ko govorimo o pljučni tuberkulozi, ta bacil povzroči, da razpadajo celice pljuč, ki jih bolnik izkašljuje. Na pljučnem tkivu nastanejo votlinice, kaverne. Glavni način širjenja tuberkuloze je preko kapljic, ki jih izloči okužena oseba med kašljanjem, kihanjem ali pogovorom, zato je tuberkuloza najpogosteje povezana z okužbo dihal, predvsem pljuči. Simptomi tuberkuloze lahko vključujejo kašelj, znojenje ponoči, hujšanje, utrujenost in v nekaterih primerih tudi kri v izpljunku. Pomembno je omeniti, da večina ljudi, ki se okuži z bakterijo tuberkuloze, ne zboli za aktivno obliko bolezni. Njihov imunski sistem lahko omeji širjenje bakterije in jo zadrži v latentni obliki, kar pomeni, da oseba nima simptomov in ni kužna. Kljub temu lahko bakterija ostane v telesu in se v določenih okoliščinah (npr. oslabljen imunski sistem) aktivira, kar lahko privede do razvoja aktivne tuberkuloze. Pri nezdravljeni bolezni je lahko smrtnost 50 %. Prebolela pljučna tuberkuloza ne ščiti popolnoma pred ponovno infekcijo.

Zdravljenje tuberkuloze običajno vključuje večmesečno terapijo z antibiotiki. Pomembno je, da bolniki s tuberkulozo redno jemljejo predpisana zdravila in se držijo navodil zdravnika, da preprečijo razvoj odpornosti bakterij na zdravila. Poleg tega je ključnega pomena odkrivanje in zdravljenje latentne tuberkuloze pri ogroženih skupinah in stikih okuženih oseb, da preprečimo morebitno aktivacijo bolezni v prihodnosti.

Zgodovinska dejstva

Tuberkuloza sega v zgodovino človeštva, saj so bili značilni znaki te bolezni najdeni na kosteh naših pradavnih prednikov iz kamene dobe. Iz starodavnega Egipta je poznan glinen kip iz obdobja 3000 let pred našim štetjem, na katerem so vidne izbuljene oči in izbočena rebra, ki veljajo za jasne simptome tuberkuloze. Na skeletih je pogosto opaziti ostro grbo, imenovano gibbus, ki je značilen znak tuberkuloze hrbtenice ali vretenc, kar je poznano kot Pottova bolezen. Hipokrat je v svojih zapiskih opisal ftizo (ftiziolog je zdravnik specialist za tuberkulozo) kot eno najpogostejših bolezni svojega časa, pri kateri so simptomi vključevali izkašljevanje krvi in povišano telesno temperaturo. Vse do konca 19. stoletja je bila tuberkuloza skoraj vedno, razen redkih izjem, smrtna bolezen.

Šele po uvedbi učinkovitega zdravljenja se je začel uporabljati izraz tuberkuloza, ki izvira iz latinskega tuberculosis, kar pomeni bolezenski proces, pri katerem nastajajo značilni vozlički ali majhni tumorji. Srednji vek ni bil obdobje, ki bi bilo naklonjeno širjenju tuberkuloze, saj se ljudje zaradi fevdalnega sistema skoraj niso selili. Posledično so se pojavljala in nato izginjala žarišča bolezni, epidemije pa so bile zgolj lokalne. Bolj »ugodne« razmere za širjenje tuberkuloze so se pojavile z renesanso in moderno dobo, ko so se ljudje začeli seliti v mesta in trgovati po morju. Posledica tega je bila razširitev tuberkuloze v Evropi v 17. in 18. stoletju, predvsem v povezavi z razvojem industrializacije in naraščanjem mest, kar je privedlo do kopičenja precejšnjega števila ljudi z različnih območij z različnimi življenjskimi slogi in prehranjevalnimi navadami v nezadovoljivih higienskih razmerah. Ni presenetljivo, da je tuberkuloza v Evropi in Severni Ameriki 19. stoletja pomorila skoraj četrtino odraslega prebivalstva in je bila okoli leta 1800 najpogostejša bolezen. Med Slovenci se je tuberkuloza prvič množično pojavila v 16. stoletju ter prizadela železarska in fužinarska naselja v okolici Jesenic, Železnikov in Krope.

Pomemben preboj v razumevanju in zdravljenju tuberkuloze se je zgodil 24. marca 1882, ko je nemški zdravnik in mikrobiolog Robert Koch objavil odkritje, ki ga je proslavilo – pod mikroskopom je prvič opazoval bakterijo tuberkuloze. Ugotovil je tudi, da se te bakterije prenašajo s človeka na človeka, npr. z izkašljanimi kapljicami. Koch je za svoje odkritje leta 1905 prejel Nobelovo nagrado za fiziologijo in medicino. Posledično je izolacija bolnikov, včasih proti njihovi volji, postala ključna za javno zdravje. V obdobju romantike je bila tuberkuloza nenavadno povezana tudi z določenim idealom lepote, pri čemer so nekateri simptomi, kot so bledica, vitkost in sijoče oči, veljali za značilnosti lepote. Poleg tega je bila tuberkuloza v tem obdobju simbol boemskega načina življenja in umetniških krogov, pri čemer so nekateri celo skušali stilizirati simptome tuberkuloze kot modni trend.

Zanimivo dejstvo je, da so sanatoriji postali priljubljena oblika zdravljenja tuberkuloze že v 19. stoletju, še preden je bil znanstveno dokazan učinek narave na zdravje. Nemški zdravnik dr. Herman Brehmer, ki je sam trpel zaradi pljučne tuberkuloze, je verjel, da lahko življenje na visokih nadmorskih višinah, ob izpostavljanju svežemu zraku, soncu, mrazu in obilni hrani, spremeni smrtonosno bolezen v ozdravljivo. Leta 1908 sta francoska znanstvenika Albert Calmette in Camille Guérin razvila cepivo proti tuberkulozi, ki je bilo ključnega pomena pri boju proti tej smrtonosni bolezni. Leta 1921 so cepivo prvič dali dojenčku, katerega mati je umrla zaradi tuberkuloze. To poceni cepivo je nato prejela več kot milijarda ljudi. Prvo zdravilo je v štiridesetih letih prejšnjega stoletja odkril Američan Selman Waksman. Zdravilo, imenovano streptomicin, je bilo prvič uporabljeno 20. novembra 1944 pri kritično bolnem bolniku, katerega stanje se je v nekaj dneh čudežno izboljšalo. V petdesetih letih prejšnjega stoletja so se pojavila druga zdravila in pojavnost tuberkuloze je začela precej upadati. Cilj Združenih narodov je bil izkoreniniti to bolezen, vendar se je trend v zadnjih letih obrnil in tega ne bo možno doseči v kratkem času. En bolnik, ki izkašlja Kochov bacil, lahko okuži na stotine ljudi, pri čemer jih lahko zboli več deset. Tako se pojavi velik svetovni epidemiološki zdravstveni problem.

Zdravljenje tuberkuloze se je že od antičnih časov osredotočalo predvsem na prehrano, režim počitka in pozneje gorski zrak. Leta 1890 je Robert Koch menil, da je prečiščen proteinski derivat oz. glicerinski ekstrakt iz povzročitelja bolezni Tuberkulin zdravilo. Zdravljenje s to snovjo je bilo neuspešno, kasneje pa so jo uporabili pri diagnozi bolezni. Ta test se uporablja še danes, imenuje pa se tuberkulinski kožni test ali Mantouxov test.

V 19. in 20. stoletju je bila tuberkuloza znana kot endemična bolezen revnih. Ko se je ugotovilo, da se širi po zraku, so se pojavile kampanje proti pljuvanju na ulicah in javnih mestih, da bi preprečili širjenje bolezni. Revne ljudi so tako vodili na zdravljenje v tuberkulozne sanatorije, ki pa so bili bolj podobni zaporom in kjer je bila umrljivost ogromna. Ruth Wheeler je že leta 1922 napisala članek z naslovom Fizioterapija v tuberkuloznih bolnišnicah, ki je bil objavljen v reviji Physical therapy (https://doi.org/10.1093/ptj/2.4.21).

Današnji pristop k zdravljenju

Kako se zdravi latentna tuberkuloza?

Če se je človek okužil s tuberkulozo, vendar nima aktivne tuberkuloze, mora dobiti preventivno terapijo. To zdravljenje uniči mikrobe, ki bi lahko povzročili težave, če se bolezen aktivira. Najpogostejša preventivna terapija je dnevni odmerek antibiotika izoniazid (INH), ki ga pacienti jemljejo dnevno šest do devet mesecev. Latentna tuberkuloza naj ne bi bila kužna.

Kako se zdravi aktivna tuberkuloza?

Če ima pacient aktivno tuberkulozo, bo verjetno šest do dvanajst mesecev zdravljen s kombinacijo protibakterijskih zdravil. Najpogostejše zdravilo za aktivno tuberkulozo je izoniazid INH v kombinaciji s tremi drugimi zdravili – rifampinom, pirazinamidom in etambutolom. Pacienti se lahko počutijo bolje že nekaj tednov po začetku jemanja zdravil, vendar zdravljenje tuberkuloze traja veliko dlje kot zdravljenje drugih bakterijskih okužb. Zdravila je treba jemati ves čas, ki ga je določil zdravnik, sicer se lahko bolezen ponovi in celo poslabša, prenaša pa jo lahko tudi na druge. Če se ne dokonča celotnega cikla zdravljenja, lahko prav tako pacient prispeva k tuberkulozi, odporni na zdravila. Pljučna rehabilitacija je lahko tudi koristen pripomoček pri terapiji pacientov s tuberkulozo v aktivni in tudi v sekvelni fazi. Prednosti pljučne rehabilitacije so: zmanjšanje simptomatologije, izboljšanje stopnje funkcionalne neodvisnosti in kakovosti življenja ter povečanje sposobnosti opravljanja vsakodnevnih aktivnosti.

V Sloveniji se pacienti s tuberkulozo ves čas aktivno zdravijo na Kliniki Golnik, kjer vodijo tudi Register tuberkuloze Republike Slovenije, predhodno pa so različne oblike zdravili tudi v Topolšici in Valdoltri. Leta 2009 je prof. dr. Zvonka Zupančič Slavec izdala monografijo z naslovom “Tuberkuloza, kuga 19. in 20. stoletja na Slovenskem na primeru sanatorija Golnik, 1921-1998”, kjer je problematika podrobno opisana.

Zanimivosti o tuberkulozi:

  • Tuberkuloza je bila v zgodovini znana tudi kot “bela kuga”.
  • Bacili so zelo odporni, tako da ostanejo živi v vlažnih in temnih prostorih po več mesecev. Tudi mraz in razna kemična razkužila jih ne uničijo tako hitro, pač pa jih že v nekaj minutah uničijo sončni žarki.
  • Prvo cepivo za tuberkulozo, Bacillus Calmette-Guérin (BCG), je bilo razvito leta 1921.
  • Tuberkuloza je ena najstarejših znanih bolezni in sega nazaj v prazgodovino.
  • Vsako leto se po svetu pojavi več milijonov novih primerov tuberkuloze (v letu 2022 je bilo odkritih 7,5 milijona novih primerov, umrlo pa je 1,3 milijona obolelih).
  • Tuberkuloza je med tremi najsmrtonosnejšimi nalezljivimi boleznimi na svetu; pred njo je na prvem mestu AIDS, za posledicami katerega letno umre okoli 3 milijone ljudi, tuberkulozi na drugem mestu pa sledi na tretjem mestu malarija z enim milijonom žrtev letno.
  • Zanimivo je, da se ta stara bolezen vrača, saj je v zadnjih dveh desetletjih v mnogih delih sveta spet v porastu.

Doc. mag. sc. David Ravnik, Ph.D. & Dr. (Republika Češka), dipl. fiziot.*
Katedra za fizioterapijo, Fakulteta za vede o zdravju, Univerza na Primorskem
*v letih 2007–2011 delal na Kliniki Golnik (Klinični oddelek za pljučne bolezni in alergijo – na področju fizioterapije in respiratorne rehabilitacije), kjer je pridobil izkušnje tudi s pacienti s tuberkulozo

 

Viri
Dostopnost