Ko bolečina ni le telesna: travma kot del človeške izkušnje

Prof. dr. Maša Černelič Bizjak, univ. dipl. psih.

Vsako leto 17. oktobra po svetu obeležujemo Svetovni dan travme. Ta dan je namenjen ozaveščanju o različnih oblikah travme in njihovih posledicah, tako fizičnih kot psiholoških. Spodbuja nas, da bolje razumemo, kaj travma sploh je, kako vpliva na posameznike in skupnosti ter zakaj sta pravočasen in sočuten odziv tako pomembna.

Kaj sploh je travma?

Beseda ”travma” dobesedno pomeni ”rana, šok ali poškodba”. V medicini opisuje fizične poškodbe telesa, na primer posledice nesreč ali padcev. V psihologiji pa pojem travme označuje čustveno ali duševno ”rano”, kadar človek doživi dogodek, ki preseže njegove običajne zmožnosti spoprijemanja. Travma ni nekaj, kar prizadene le redke ljudi. Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije se z njo srečuje velik delež prebivalstva, neposredno ali posredno, kot žrtve travmatičnih dogodkov kot so nesreče, napadi ali različne druge oblike nasilja, naravne nesreče, vojne, izguba bližnjega, ločitev ali zapustitev, dolgotrajna bolezen ali revščina, ponavljajoč stres, zanemarjanje ali sramotenje. Travmatični dogodek je lahko enkraten dogodek ali vrsta dogodkov, ki jih oseba dojema kot resno škodljive ali življenjsko nevarne za sebe ali ljubljene, in so dogodki, ki lahko vodijo do travme.

Pomembno je razumeti, da travma ne izhaja samo iz samega dogodka, temveč tudi iz tega, kako ga oseba doživi. Ljudje izkušnje predelujejo različno in se ne odzivajo enako, a travmatske izkušnje spodkopavajo človekov občutek varnosti v svetu in ustvarjajo občutek, da se lahko katastrofa zgodi kadar koli.

Posledice travme

Šok, strah, jeza, žalost, težave s koncentracijo in občutek nemoči so pogoste značilnosti takojšnjega odziva na travmo. Oseba se je lahko na videz z dogodkom “spopadla”, vendar se posledice pokažejo kasneje, v obliki tesnobe, nespečnosti, občutka ogroženosti, razdražljivosti ali čustvene otopelosti. Travma lahko globoko zaznamuje osebo. Ljudje običajno izkušnjo vedno znova predvajajo v mislih in nenehno razmišljajo o tem, kaj se je zgodilo. Otroci lahko nenadoma razvijejo vedenjske težave in kažejo pretirano navezanost. Travmatična izkušnja lahko privede do sprememb v delovanju možganov, ki se kažejo kot povečana občutljivost na grožnje, saj aktivirajo strukturo v možganih, amigdalo, ki je odgovorna za zaznavanje groženj. Odzove se tako, da pošlje alarm več telesnim sistemom, da se pripravijo na obrambo. Simpatični živčni sistem se aktivira in spodbudi sproščanje adrenalina, noradrenalina in stresnih hormonov, ki telo pripravijo na odziv ”bojuj se, beži ali se umiri”. Kratkoročni strah, tesnoba, šok in agresija so normalni odzivi na travmo. Takšni negativni občutki izginejo, ko kriza popusti in izkušnja zbledi iz spomina.

Pomembno je poudariti, da travma ni znak šibkosti. Gre za normalen telesni in psihološki odziv na nenormalne okoliščine. Tako kot se telo odzove na poškodbo s krvavitvijo, se duševnost odzove z bolečino, zmedenostjo ali tesnobo. Vendar pa učinki običajno sčasoma popustijo in velika večina ljudi si od travme opomore. Aktivne veščine spoprijemanja in močna socialna podpora so pomembne za blaženje simptomov in preprečevanje dolgoročnih učinkov travme na duševno zdravje.

Pri nekaterih ljudeh pa stiska vztraja in moti vsakdanje življenje. Ljudje, ki pa trpijo zaradi dolgotrajne travme, lahko razvijejo čustvene motnje, kot so močna tesnoba, jeza, žalost, krivda preživelega, disociacija nezmožnost občutenja užitka (anhedonija) ali PTSD (posttravmatska stresna motnja). Amigdala postane hiperaktivna, njen pretiran odziv na manjše motnje pa vodi v izločanje stresnih hormonov. Ljudje, ki živijo v obrambnem načinu in so nenehno pozorni na možnost grožnje, lahko doživljajo nenehne težave s spanjem, fizične bolečine, napetosti v osebnih in poklicnih odnosih ter občutijo zmanjšan občutek lastne vrednosti. Ocenjuje se, da ima le 3 do 10 % ljudi, ki so doživeli travmatično izkušnjo, trajne težave z duševnim zdravjem, znane kot posttravmatska stresna motnja (PTSM), pri kateri oseba večkrat podoživlja dogodek, se izogiba spominom nanj in ima močne telesne reakcije (pospešen srčni utrip, potenje, tresenje).

Obstaja več različnih vrst travm z različnimi posledicami za duševno zdravje. Akutna travma odraža intenzivno stisko takoj po enkratnem dogodku kratkega trajanja, kronična travma se nanaša na škodljive učinke dogodkov, ki se ponavljajo ali dolgotrajno pojavljajo, kompleksna travma lahko nastane zaradi doživljanja ponavljajočih se ali večkratnih travmatičnih dogodkov različnih vrst, sekundarna ali posredna travma nastane zaradi izpostavljenosti trpljenju drugih ljudi in lahko prizadene osebe v poklicih, ki se morajo odzvati na poškodbe in kaos, zlasti zdravnike, reševalce in organe pregona.

Kako lahko prispevamo

Svetovni dan travme nas spomni, da za vsako rano, vidno ali nevidno, obstaja priložnost za razumevanje in okrevanje, saj travma ne vpliva le na posameznika, prizadene lahko družine, prijatelje in skupnosti.

V zadnjih letih se v zdravstvu in psihologiji vse bolj poudarja in uveljavlja pristop, imenovan oskrba, ki upošteva travme (ang. trauma-informed care). Gre za način dela, ki temelji na razumevanju, da je travma pogosta in da lahko vpliva na človekovo vedenje, čustva in odnose. Takšna oskrba vključuje skrb, da se oseba počuti varno, fizično in čustveno sprejeto, da se spoštuje meje, da je komunikacija transparentna, da se osebe ne obsoja, temveč razume in da ji je omogočeno aktivno vključevanje v proces okrevanja.  Oskrba, ki upošteva travme, ne pomeni, da moramo biti vsi terapevti, ampak da v vsakem okolju, šoli, družini, službi, lahko delujemo bolj razumevajoče, prepoznamo stisko in pomagamo osebi, da se počuti varno.

Svetovni dan travme je priložnost, da se vsak od nas ustavi in razmisli, kako lahko pomaga ustvarjati okolje, ki zdravi, ne pa rani. Spomnimo se, da lahko poslušamo brez obsojanja in spodbujamo odprt pogovor o duševnem zdravju, delimo preverjene informacije o pomoči, ali preprosto pokažemo sočutje, z drobnim dejanjem prijaznosti.

Travma je del človeške izkušnje, a ni tisto, kar nas dokončno določa. S pravočasno pomočjo, razumevanjem in podporo lahko posameznik okreva in ponovno zgradi občutek varnosti ter zaupanja v življenje.

Svetovni dan travme nas spomni, da moč skupnosti tiči v sočutju, znanju in povezanosti. Razumevanje travme ni le korak k boljšemu duševnemu zdravju, temveč tudi k bolj človeški in prijazni družbi.