Avtizem

asist. Sara Fabjan

O avtizmu kroži veliko mitov, ki jih nevede spodbujajo tudi mediji, a niso vedno resnični oziroma ne veljajo nujno za vse osebe s to diagnozo. Če naštejemo samo nekaj pogostih mitov in kaj o njih pravijo raziskave:

Mit1: Avtisti nimajo čustev ali empatije.

Avtisti čutijo čustva enako globoko kot drugi ljudje, včasih celo intenzivneje. Težave imajo lahko pri izražanju ali prepoznavanju čustev drugih, ne pa pri samem doživljanju.

Mit 2: Avtisti so geniji ali imajo posebne talente (kot v filmu Rain Man).

Le majhen delež avtistov ima t. i. savantske sposobnosti. Večina ima, tako kot vsi ljudje, svoje močne in šibke točke.

Mit 3: Avtizem je posledica slabe vzgoje ali cepiv.

Raziskave kažejo, da cepiva ne povzročajo avtizma. Avtizem ima najverjetneje določene nevrološke, genetske ali okoljske razloge in ni posledica vzgoje.

Motnje avtističnega spektra (MAS) so motnje, pri katerih so opazne težave v socialni komunikaciji in interakciji, ali ponavljajoči se vzorci vedenja oz. ozko zanimanje za določeno področje. Spadajo pod razvojne motnje in jih lahko opazimo že zgodaj, čeprav simptomi osebe spremljajo celo življenje. Velikokrat v vsakodnevnem pogovoru osebe s to motnjo označujejo kot ‘avtiste’, a vendar je bolj pravilno in vključujoče, da govorimo o osebah na avtističnem spektru, saj se osebe s to diagnozo zelo razlikujejo med sabo. Določena oseba morda potrebuje nego in pomočnika vsak dan, druga oseba ima hujše kognitivne težave, tretja pa je morda zgolj manj spretna pri navezovanju stikov.

Od 70-ih let naprej se povečuje pojavnost motnje, kar najverjetneje lahko pripišemo predvsem večji ozaveščenosti o MAS, spreminjajočih se pogojev za postavitev diagnoze in bolj zgodnji prepoznavi oseb. V novejših študijah znotraj EU se uporablja ocena, da je 1 oseba na 100 del avtističnega spektra, je pa diagnoza pogostejša pri dečkih kot pri deklicah (skoraj 4-5x pogostejša), pri čemer gre lahko tudi za slabo natančnost diagnoze pri dekletih. Dekleta po navadi dobijo diagnozo kasneje v življenju in obstajajo teorije, da so manj pogosto prepoznane, ker bolje maskirajo določene težave (npr. se naučijo socialno sprejemljivega vedenja).

Razlogi, zakaj se oseba rodi na avtističnem spektru, niso enoznačni. Povečana verjetnost naj bi bila z določenimi okoljskimi dejavniki npr. višja starost staršev ob rojstvu, vročina ali okužbe tekom nosečnosti in prezgodnji porod. Nobena raziskava še ni odkrila povezave med otroškimi cepivi in MAS. Naj pa bi na razvoj vsaj delno vplivala tudi genetika, vendar je te povezave težko odkriti, saj je motnja zelo kompleksna in vključuje večje število genov. Za razliko od določenih drugih bolezni ne poznamo biokemičnih ali bioloških označevalcev, zato se diagnoza lahko naredi samo na podlagi vedenjske analize. Starši po navadi opazijo zaostanek v razvoju že pred prvim letom starosti, zanesljiva diagnoza pa se lahko naredi od drugega leta starosti. Kljub temu v povprečju otroci prejmejo diagnozo šele kasneje (v ZDA pri v povprečju pri 4,5 letih).

Pri osebah z MAS se pogosteje pojavljajo še druge težave npr. ADHD, epilepsija, kognitivne težave, anksiozne in depresivne motnje. Osebam z MAS se pomaga obvladovati različne simptome na več načinov, npr. vedenjske terapije, pomoč pri vključevanju v izobraževanje, razvijajo pa se tudi druge kot so glasbena terapija ali terapija s pomočjo živali. Kaže pa se pomembnost zgodnjega prepoznavanja otrok z MAS, saj se lahko z zgodnjo obravnavo in pomočjo izide izboljša kasneje v njihovem življenju.