Varnost pacienta je stvar vseh nas

viš. pred. Sandra Martinuč

Vsako leto 17. septembra obeležujemo Svetovni dan varnosti pacientov, ki nas opozarja na eno najpomembnejših načel zdravstvene obravnave – da mora biti zdravljenje ne le učinkovito, ampak predvsem varno. Ko obiščemo zdravnika, opravimo preiskavo, prejmemo zdravilo ali smo sprejeti v bolnišnico, pričakujemo, da bomo deležni strokovne, kakovostne in varne oskrbe. Toda sodobno zdravstvo je zelo kompleksno. Pri obravnavi posameznega pacienta lahko sodelujejo številni zdravstveni delavci, uporabljajo se različna zdravila, diagnostični postopki in sodobne tehnologije, informacije o pacientu pa morajo pravočasno in pravilno priti do vseh, ki sodelujejo pri njegovem zdravljenju. Zato imajo pri zagotavljanju varnosti izjemno pomembno vlogo dobra komunikacija, natančnost, dosledno preverjanje podatkov in medsebojno sodelovanje. Za varnost pacienta pa niso odgovorni samo zdravniki, medicinske sestre in drugi zdravstveni delavci. Pomemben član zdravstvenega tima je tudi pacient sam, pogosto pa tudi njegovi svojci. Pacient lahko k svoji varnosti veliko prispeva že s tem, da zdravstvenim delavcem poda čim bolj natančne informacije o svojem zdravstvenem stanju, zdravilih, ki jih jemlje, morebitnih alergijah in preteklih zdravstvenih težavah. Prav tako je pomembno, da vpraša, kadar česa ne razume. Vprašanja, kot so »Zakaj potrebujem to zdravilo?«, »Kako in koliko časa ga moram jemati?«, »Kaj lahko pričakujem po posegu?« ali »Na katere znake moram biti doma posebej pozoren?«, niso nepotrebna. Nasprotno, dobra komunikacija zmanjšuje možnost nesporazumov in pacientu omogoča, da aktivno sodeluje pri svojem zdravljenju.

V zdravstvenih ustanovah se zato izvajajo številni varnostni postopki, ki se pacientu včasih lahko zdijo povsem običajni ali celo odveč. Zdravstveni delavec ga lahko na primer večkrat vpraša po imenu in datumu rojstva, pred preiskavo ali posegom ponovno preveri njegovo identiteto, pred dajanjem zdravila preveri zdravilo in predpisani odmerek ali si pred stikom s pacientom razkuži roke. Takšna ponavljajoča se preverjanja niso znak nezaupanja ali negotovosti, temveč pomemben del varnostne kulture. Tudi na videz majhno preverjanje lahko namreč prepreči neželen dogodek. Pomemben del varnega zdravstva je tudi odprto govorjenje o tveganjih in napakah. Noben zdravstveni sistem ne more popolnoma izključiti možnosti neželenih dogodkov, lahko pa naredi veliko za njihovo preprečevanje. Ko se nevarna situacija ali napaka prepozna, je pomembno ugotoviti, zakaj je do nje prišlo, in izboljšati postopke tako, da se podobni dogodki ne bi ponavljali. Namen kulture varnosti zato ni iskanje krivca, temveč predvsem učenje, izboljševanje sistema in zmanjševanje tveganj za paciente. K temu lahko prispeva tudi pacient. Če opazi nekaj nenavadnega, če ni prepričan, katero zdravilo je prejel, če ne razume navodil ali če ima kakršenkoli pomislek glede svoje obravnave, je prav, da na to opozori in vpraša.

Svetovni dan varnosti pacientov nas tako spominja, da varnost ni zgolj skupek pravil, obrazcev in postopkov, ampak kultura medsebojnega zaupanja, odgovornosti in sodelovanja. Pacient, ki postavlja vprašanja, ni težaven pacient, zdravstveni delavec, ki nekaj ponovno preveri, pa ni negotov. Oboje je izraz odgovornega odnosa do zdravljenja. Za varnejšo zdravstveno obravnavo lahko največ naredimo takrat, ko se poslušamo, si izmenjujemo informacije, preverjamo, kadar nismo prepričani, in si upamo vprašati. Varnost pacienta je namreč skupna odgovornost in skupen cilj vseh – zdravstvenih delavcev, pacientov, njihovih svojcev in celotnega zdravstvenega sistema.