Ob svetovnem dnevu prezgodaj rojenih otrok / 15. november

Ob svetovnem dnevu prezgodaj rojenih otrok / 15. november

asist. Rebeka Lekše in viš. pred. Sandra Martinuč

Svetovni dan prezgodaj rojenih otrok od leta 2026 obeležujemo 15. novembra, potem ko je bil dolga leta povezan s 17. novembrom. Prezgodaj rojen je otrok, ki se rodi pred dopolnjenim 37. tednom nosečnosti. Po ocenah Svetovne zdravstvene organizacije (SZO) se je leta 2020 prezgodaj rodilo 13,4 milijona otrok, kar je približno vsak deseti novorojenček. Zapleti prezgodnjega rojstva so najpogostejši vzrok smrti otrok do petega leta starosti in so leta 2019 zahtevali približno 900.000 življenj. Tudi v Sloveniji prezgodnje rojstvo ni redkost. Po podatkih Nacionalnega inštituta za javno zdravje je bilo leta 2024 pred 37. tednom nosečnosti rojenih 6,9 % vseh živorojenih otrok, kar pomeni približno 1.150 novorojenčkov.

Še bolj kot pogostost prezgodnjih rojstev pretresajo razlike v možnostih preživetja. Po podatkih SZO v državah z nizkimi dohodki več kot 90 % otrok, rojenih pred 28. tednom nosečnosti, umre v prvih dneh življenja, medtem ko jih v državah z visokimi dohodki več kot 90 % preživi. Zato ni pomembno le preprečevanje prezgodnjih porodov, temveč tudi dostopnost kakovostne oskrbe. Pri tem lahko pomembno vlogo igra presenetljivo preprost ukrep: stik koža na kožo.

Tako imenovana kengurujska oskrba oziroma kengurujčkanje temelji na dolgotrajnem neposrednem stiku novorojenčka s kožo starša, praviloma na njegovih prsih, ter podpori dojenju in hranjenju z materinim mlekom. Ne gre zgolj za bližino, ki pomirja otroka in starše, temveč za ukrep z dokazanimi zdravstvenimi koristmi. Sistematični pregled raziskav, objavljen leta 2023, je pokazal, da kengurujska oskrba v primerjavi z običajno oskrbo zmanjša tveganje smrti pri prezgodaj rojenih otrocih in otrocih z nizko porodno težo za približno tretjino. Povezana je tudi z manj okužbami in podhladitev ter boljšimi pogoji za hranjenje in rast.

Dolgo pa je ostajalo odprto vprašanje, kdaj je s takšnim stikom najbolje začeti. V preteklosti so z njim praviloma počakali, da se je otrokovo zdravstveno stanje stabiliziralo. Leta 2021 je pomembne odgovore prinesla randomizirana raziskava SZO, objavljena v reviji New England Journal of Medicine. V petih bolnišnicah v Gani, Indiji, Malaviju, Nigeriji in Tanzaniji je sodelovalo 3.211 otrok s porodno težo med 1,0 in 1,8 kilograma. Otroci v skupini s takojšnjo kengurujsko oskrbo so bili v stiku koža na kožo povprečno skoraj 17 ur dnevno, v kontrolni skupini pa približno uro in pol, saj so stik začeli šele po stabilizaciji. V prvih 28 dneh življenja je umrlo 12,0 % otrok v skupini s takojšnjo oskrbo in 15,7 % otrok v kontrolni skupini. To pomeni 25-odstotno relativno zmanjšanje tveganja smrti. Raziskavo so zaradi ugotovljenih koristi predčasno zaključili.

Pri razlagi rezultatov je vendarle potrebna previdnost. Raziskava je potekala v okoljih z omejenimi zdravstvenimi viri, kjer je smrtnost novorojenčkov bistveno višja kot v Sloveniji. Zato iz teh rezultatov ne moremo sklepati, da bi takojšnja kengurujska oskrba tudi v slovenskih bolnišnicah zmanjšala smrtnost za četrtino. To pa ne zmanjšuje pomena drugih dokazanih koristi kengurujske oskrbe, med katerimi so boljše vzdrževanje telesne temperature, manj okužb in podpora hranjenju. Pomemben je tudi neposrednejši stik med otrokom in starši, čeprav vseh njegovih dolgoročnih učinkov še ne poznamo dovolj dobro.

SZO je na podlagi raziskovalnih dokazov leta 2022 priporočila, naj se kengurujska oskrba pri prezgodaj rojenih otrocih in otrocih z nizko porodno težo začne čim prej po rojstvu, tudi pred popolno stabilizacijo zdravstvenega stanja, kadar je to mogoče varno izvajati ob ustreznem zdravstvenem nadzoru. Pri nekaterih kritičnih stanjih takojšnji začetek ni primeren. Kengurujska oskrba naj bi sicer trajala čim več ur dnevno, priporočeno od 8 do 24 ur. SZO posebej poudarja tudi pomen organizacije neonatalnih oddelkov, ki staršem omogoča čim večjo prisotnost ob otroku.

Kengurujčkanje torej ne nadomešča intenzivnega zdravljenja, temveč je lahko njegov pomemben dopolnilni del. Za zdravstvene delavce to pomeni organizacijo varne oskrbe, ki otroka in staršev ne ločuje po nepotrebnem, za družbo pa ustvarjanje pogojev, v katerih lahko starši sodelujejo pri negi svojega otroka. SZO ob tem opozarja tudi na pomen ustrezne podpore družinam, starševskega dopusta in nadaljnjega spremljanja nedonošenčkov po odpustu iz bolnišnice.

Med letoma 2010 in 2020 se svetovni delež prezgodnjih rojstev ni občutno zmanjšal. Prav zato je pomembno, da ob prizadevanjih za preprečevanje prezgodnjih porodov izboljšujemo tudi oskrbo otrok, ki se rodijo prezgodaj. Včasih je lahko pomemben del te oskrbe nekaj tako človeškega in preprostega, kot je bližina starša.

Dostopnost