Spoštovane diplomantke in diplomanti, cenjeni profesorji, mentorji, družine in prijatelji.
Danes stojite na pragu novega poglavja. V rokah imate znanje, v srcu izkušnje, ki ste jih pridobili skozi leta študija, vztrajnosti in rasti. Danes je dan, ko proslavljamo vaš trud, vaše zmage in vaš pogum; proslavljamo podporo in ljubezen vaših staršev in drugih bližnjih, ki so vam omogočili hoditi po tej poti in vas podpirali. Bodite odločni, a nikoli ob tem ne pozabite biti prijazni.
Toda, kaj zdaj? Kam naprej? Kaj so vaše sanje? Imate sanje vezane na delo, kariero, širše življenjske sanje? Sanje brez ciljev so le sanje. Letos bo v Sloveniji podeljenih okoli 20.000 diplom, okoli 3000 na področju zdravstvenih ved. Če boste delali, kar resnično ljubite, če boste delali s srcem, se bodo izzivi spremenili v priložnosti, padci v lekcije, uspehi v nekaj, kar boste želeli deliti z drugimi. Egoizem je anestezija, ki utiša bolečino povzročeno z neumnostjo. Bodite predani, vedno naredite kar je prav in vse bo v redu. Če boste sledili temu – delati srčno, kakovostno in kar je prav – bo vse v redu. Vse je v redu, če zgrešite tarčo, ki je daleč, če vedno zadenete, je najverjetneje vaša tarča preblizu.
Ne sprašujte, ali je kaj za pomagati – samo pomagajte. Ne čakajte, da vam nekdo reče, da je čas za spremembo – bodite sprememba. Pozdravljajte ljudi, odzdravljajte jim, rokujte se samozavestno, objemajte toplo. To niso le geste – to so dejanja, ki ustvarjajo občutek pripadnosti, skupnosti, vrednosti. Bodite rajši uro prezgodnji kot minuto prepozni.
Potrudite se razumeti – resnično razumeti paciente, starejše odrasle, otroke, višje-nižje izobražene, ljudi različnih socialnih-finančnih ozadij. Iskrena predanost skupnosti, toplina in skrb za sočloveka na eni strani ter zavezanost, da delate in naredite stvari po svojih najboljših zmožnostih naj bodo vaša odlika, blagoslov in dolžnost hkrati. Anekdota: Moja prva prenova stanovanja v Izoli pred 15 leti. Sosedje v opravljanju povedo za sosedo, ki da je psihiatrični bolnik. Enkrat ob dostavi gradbenega materiala, ko sem kombi parkiral v ulici, se prvič soočim z gospo – polna besa do mene, v roki kuhinjski pripomoček, v očeh in glasu neznosna jeza. Njene oči so bile hkrati polne izčrpanosti in obupa. Nekaj sekund sem se spraševal kaj narediti – po minuti njenega besnenja sem jo objel kot bi objel prijatelja. Jok, smeh, vedrina in upanje. Na koncu mi je povedala, da se je prvič po več mesecih smejala.
Drage diplomantke in diplomanti, ponosni smo na vas. Pojdite naprej z zavedanjem, da lahko pustite pečat – ne samo v svoji stroki, ampak v življenju ljudi, ki jih boste srečevali.
Iskrene čestitke in srečno!
prof. dr. Nejc Šarabon
