Svetovni dan osteoporoze

Doc. dr. Rok Vatovec

Osteoporoza je ena najpogostejših kroničnih bolezni starejših, njeno breme pa se zaradi staranja prebivalstva še povečuje. Za osteoporozo je značilna zmanjšana gostota in kakovost kostnega tkiva, kar vodi v večjo krhkost kosti in povečano tveganje za zlome. Slednji predstavljajo glavni zdravstveni in socialni problem. Posebej težaven je zlom kolka, ki je pogosto povezan z izgubo samostojnosti, dolgotrajnim okrevanjem in visoko stopnjo umrljivosti. Ocenjuje se, da po zlomu kolka umre kar petina bolnikov v prvem letu po poškodbi, mnogi pa nikoli več ne dosežejo stopnje zmogljivosti pred poškodbo.

Celostna obravnava osteoporoze vključuje več ukrepov, ki so usmerjeni v ohranjanje oz. povečanje kostne mase in preprečevanje padcev. Na kostno maso lahko vplivamo z redno vadbo za moč in z vključevanjem odbojnih aktivnosti (t. i. impact activities), ki sicer niso primerne za osebe s hudo osteoporozo. Pomembno vlogo ima tudi uravnotežena prehrana, bogata s kalcijem, vitaminom D in beljakovinami. Kljub temu je treba poudariti, da so učinki vadbe na gostoto in kakovost kosti pri starejših omejeni, zato je ključno, da se osredotočimo na preprečevanje padcev, saj s tem posredno zmanjšujemo tveganje za zlome.

Eden najučinkovitejših ukrepov za preprečevanje padcev je vadba ravnotežja. Ta pomaga izboljšati sposobnost telesa, da se hitro in pravilno odzove na spremembe njegovega položaja v odnosu na silo teže. Vadba običajno vključuje vaje z zmanjšano površino opore (npr. stoja na eni nogi, hoja po črti), pri osebah z nekoliko boljšim ravnotežjem pa tudi vadbo na nestabilnih podlagah, kot so mehke blazine ali ravnotežne deske. Zelo pomembno je, da se pri starejših v vadbo vključijo tudi kognitivne motnje – denimo izvajanje nalog, medtem ko se pogovarjajo ali štejejo. S starostjo namreč upade sposobnost hkratnega opravljanja dveh nalog (angl. dual task), kar bistveno poveča tveganje za padec v vsakdanjem življenju.

Pri vadbi ravnotežja ni dovolj, da izvajamo le statične vaje. Ključnega pomena je vključevanje dinamičnih nalog, kot so vstajanje in usedanje na stol, hoja po ravni črti, stopanje na stopnico ali izvajanje izpadnih korakov. Smiselno je vaditi tudi vsakodnevne aktivnosti, kot so dvigovanje predmetov s tal ali vstajanje z nizkih površin. Pomemben del vadbe je učenje ustrezne strategije koraka ob izgubi ravnotežja, torej kako narediti hiter in varen korak naprej ali v stran, ko telo izgubi ravnotežni položaj.

Poleg vadbe je treba nameniti pozornost ostalim dejavnikom tveganja za padce. Nekatera zdravila, zlasti tista, ki vplivajo na krvni tlak ali delovanje živčevja, lahko povzročajo omotico in poslabšajo ravnotežje. Pogost problem je tudi oslabljen vid ali neustrezna očala, kar dodatno povečuje nevarnost padcev. Pri osebah z izrazito slabim ravnotežjem je smiselno razmisliti o uporabi pripomočkov za hojo, kot so palica ali hojica. Zelo pomembna je tudi urejenost domačega okolja – odstranimo prosto ležeče kable, majhne preproge ali druge ovire, ob stopnicah namestimo opore, v kopalnici uporabimo nedrseče podlage in ročaje. Pogosto je treba osebe tudi poučiti o ustreznih prilagoditvah nekaterih vsakodnevnih aktivnosti. Vse to lahko bistveno zmanjša verjetnost padca.

Ob svetovnem dnevu osteoporoze naj ponovno poudarimo, da sta vadba za moč in vadba ravnotežja temelj preprečevanja zlomov. Vadba za moč ne krepi le kosti, temveč tudi mišice, ki pomagajo ohranjati stabilnost telesa in preprečevati padce. Vadbo ravnotežja je priporočljivo izvajati pogosto – vsaj trikrat tedensko, lahko tudi vsakodnevno. Vaje morajo biti dovolj zahtevne, da spodbujajo napredek, a hkrati varne in prilagojene posamezniku. Z dosledno vadbo, ustrezno prehrano in varnim okoljem lahko tudi v starosti ohranimo trdne kosti, samozavesten korak in boljšo kakovost življenja.